Zadnji februarski dan je bil bogato obsijan s soncem in šli smo na sprehod po robu Planinskega polja. Parkirali smo pri Grčarevcu, potem pa smo se po lepo označeni poti sprehodili do požirlanika z imenom Putickove štirne in do vhoda Vranje jame. Po poti pa sem v objektiv nabrala tale šopek:
Dišeči volčin (Daphne cneorum) je strupen grmiček, ki pa zelo lepo diši. Cveti ravno na koncu zime in ponuja dišeči nektar prvim opraševalcem.
Rumeni dren (Cornus mas) takole navdušeno zacveti med prvimi, a šele avgusta bodo na njem sadeži drnulje. Menda ima prav zato dren tako zavite veje, kot pravi tale ljudska zgodba:
Minila je ledena zima, in nastopila je prijetna pomlad. Vzbudile so se iz zimskega spanja živali in živalce, ki nam oživljajo gorke poletne dni. Tudi medved kosmatinec se je jel gibati v svojem brlogu, v katerem je prespal vso zimo. Rad bi bil podremal še nekoliko, ali prazni želodec ga je opominjal, da je spal dlje nego jedno noč. Zleze torej iz brloga in si gre po hrano. Toda stric mrmrač so se vzbudili nekam prerano. Še cvetja ni bilo videti nikjer, kaj li sad? V tej nadlogi ga sreča lisica. Medved ji potoži svojo nadlogo, in zvita lisica, od nekdaj medvédu gorka, pripravljena je precej zvesti ga na led.
»Prav žal mi je,« pravi zvita tetka, »da vam precej ne morem postreči z ničimer, mani sami se tudi tako godi; vse sem že prevohala, toda nikjer ni nič dobiti. Samo tam-le sem dobila drevo, ki že najlepše cvete, tam bode najprej sad. Srčno rada vam ga prepustim.«
Nato odvede medveda pod lepo cvetoči dren in pravi: »Le tu ostanite in počakajte sadu; saj vidite, da druga drevesa niti ne cveto; gotovo bode tu najprej kaj dobiti. Jaz pa grem dalje, dokler ne najdem prav takega drevesa.«
Lisica odide in skoro najde drugje živeža dovolj; trapasti kosmatinec pa sede pod dren in čaka, kdaj bode padalo zrelo sadje na tla. Toda sadu le ni bilo. Jesen se že bliža koncu, ko pride lisica zopet po tej poti. Kar ogleda medveda še vedno pod drevesom sedečega. »Kaj pa delate, strijc?« vpraša ga.
»I, obetanega sadu čakam,« odgovori ji medved unejevoljen, »pa ga le ni.«
Lisica se potuhnjeno nasmeje in reče: »Oj, hudobno drevo, ki vam neče dati sadu! Glejte jesen je že minila, skoro vam bode zopet treba iti spat; pa še sedaj niste dobili sadu! Jaz sem ravnokar pojedla poslednjo letošnjo hruško.«
To začuvši, skoči medved razkačen na drevo, in mu povije vse veje tako, da so še sedaj krive.
Jetrnik (Hepatica nobilis) je član družine zlatičevk, ki so vse strupene. Vsebujejo snov protoanemonin, in če jo zaužiješ, lahko pričakuješ mehurje v ustih, bruhanje in drisko. Če rastlino posušiš, protoanemonin razpade in strupenost izgine. Zato nekateri jetrnik tudi sušijo za čaj. Jaz ga rajši pustim kar v gozdu.
Črni teloh (Helleborus niger) je prav tako član družine zlatičevk in tudi na enak način strupen. Je pa tudi zavarovan, zato tudi teloh pustim kar v gozdu, naj razveseli še koga, ki ga bo pot zanesla tam mimo.
Spomladanska torilnica (Omphalodes verna) je zelo podobna spominčici in že takole sramežljivo kuka izpod listja.
Comments