Čeprav zima še pošteno kaže zobe in je Planinsko polje še ukleščeno v ledeni objem, se življenje že prebuja. Danes smo jo mahnili na Grmado nad Planino, in ker so nam pot
krasili telohi, smo na Živino veselje imeli številne foto postanke. Uganeš, kateri teloh je črni?
Črni teloh je tale zaspanček na desni strani. Ja, črni teloh (Helleborus niger) cveti v beli ali škrlatni barvi. Na levi pa je zeleni lepotec z imenom blagodišeči teloh (Helleborus odorus). Čeprav je cvetove že malo ugriznil mraz, se mu mudi v polnem razcvetu privabljati tiste prve opraševalce, ki jih prav tako daje zimska nespečnost.
Kljub temu, da smo se kar naprej ustavljali, smo vseeno prišli do prve postojanke pri cerkvi Svete Marije.
Ker smo bili še dovolj spočiti, se danes nismo ustavili za dolgo. Znak ob poti nas je šaljivo povabil v Santiago de Compostela, a smo se vseeno držali prvotnega plana in sledili manj privlačnemu znaku, ki nam je pokazal pot proti vrhu.
Vrha pravzaprav nikoli ne dosežemo, ker nas veliko bolj privlači razgledni travnik. Včeraj je razgrajala burja, ki je pošteno obrisala sinje nebo in danes je bil razgled zares veličasten. Naravnost pod nami smo občudovali v ledeni objem ujeto Planinsko polje, na njegovi obali pa se je v zimskem soncu kopala Planina. Tam v daljavi je z ostanki snežene kape pokrita Slivnica kraljevala nad ledenim kraljestvom Cerkniškega jezera. A kljub čudovitemu razgledu se nismo zadržali dolgo. Malo zato, ker s seboj nismo vzeli malice, malo pa zato, ker je bilo zares mraz.
Čakala nas je le še pot navzdol in z Živo sva se veselili zadnjega ovinka. Ona je tam našla zaledenelo zaplato, kjer se lahko super drsaš kar s čevlji. Jaz pa sem se zataknila v trnastem grmovju in nabrala pest šipka.
Tokrat ga je premalo za kakšno jed, a ravno prav za majhno stekleničko sladkega likerja. Doma sem dodala le še vejico timijana z vrta, zdaj pamora svoje opraviti le še čas.
