Na čudovit prvi vikend v marcu smo se potepali po Nanosu. Imeli smo res kičasto vreme! Štartali smo v vasi Strane in že kmalu se je za motivacijo odprl razgled na pobočja Nanosa. Naš cilj - Vojkova koča (zraven anten) pa se je še skrivala za grebenom.
In seveda nisem mogla kar mimo pomladanskega cvetja. Tu sta dve strupeni: jetrnik (Hepatica nobilis) in pljučnik (Pulmonaria sp.). Prvi spada v družino zlatičevk, za katero je značilen protoanemonin - snov, ki draži kožo in sluznice ter povzroča izpuščaje. Če ga nabereš za v šopek, se ti sicer nič ne zgodi, ampak za jest pa vseeno ni. Menda postane užiten s sušenjem, samo jaz mu ne zaupam. Rod pljučnikov pa je malo bolj zahrbten. Čeprav nekateri še vedno zavzeto trdijo, da je zdravilen, pa sodobna znanost pravi drugače. Vsebuje namreč pirolizidinske alkaloide, ki so strupeni za jetra, genotoksični in kancerogeni, učinki pa se pokažejo šele mnogo let kasneje. Koristen gor ali dol, jaz rajši naberem varnejša zelišča.
Ustavili smo se na sončnem in zeloo toplem pobočju, da bi počakali ostale in se malo spočili. Nekaj je sumljivo zašumelo, čez minuto pa se je po poti prismejala Živa in na ves glas kričala: "Videla sem gamse!" Jaz nisem imela te sreče, smo pa vsi videli njihove kakce :) In malo višje v snegu tudi lepe stopinje. (Spet smo pozabili dereze ...)
Na vrhu nas je spet pogrelo sonce, pozdravil pa nas je tudi se super luškan kuža!
In ko smo se vračali, se je odprl še lep razgled na naše izhodišče - vas Strane in na Votlo steno ter Suhi vrh nad njo.
Ampak doživetja še ni bilo konec. Na poti gor sem zavohala znan vonj po klobasah - oziroma čemaž (Allium ursinum), kot se je izkazalo. Dobro sem si zapomnila mesto in na poti navzdol sva ga seveda nabrala. Čemaž iz rodu lukov je zelo užitna rastlina, v zadnjem času pa se jo prijemlje slab sloves zaradi zamenjav s strupenimi šmarnicami ali podleskom. Ampak kdor nabira z nosom, zagotovo ne zgreši! Tudi midva nisva in že takoj sva si s čemažem izboljšala sendvič, ki je še ostal v nahrbtniku.
