Na Golico!

Priznam, tokrat sva šla čez mejo. Slovensko - Avstrijsko mejo. Ker pot na Malo Golico pač vodi malo po naši in malo po avstrijski strani. Maj je namreč čas, ko se Golica odene v belo in to sem si od nekdaj želela videt. In res je bil vrh ves pobeljen. A ne od narcis! Preberi, kaj naju je pričakalo na vrhu.

---

Ko sva še z avtom vijugala proti izhodišču, so naju pozdravljala cela polja belega narcisa! To je res nekaj, kar moraš doživeti vsaj enkrat v življenju. A ne jih trgat, ker je beli narcis zavarovana vrsta! To je tudi edina slovenska vrsta narcise.

Pravzaprav nisva privijugala do izhodišča. Že prej so naju zasrbeli podplati, pa sva skočila iz avta in jo peš mahnila skozi gozd. In glej! Že kmalu sva srečala divji bezeg. To je strupeni sorodnik črnega bezga, ki ga vsi radi nabiramo za sirup in še kaj. Čeprav divji bezeg že dolgo poznam, pa sem ga tokrat prvič srečala v živo.

Pod mladimi jelkami so se stiskale špajke. Tole je sicer tripernata špajka, bolj znana pa je zdravilna špajka, po domače baldrijan. Naša zakonodaja omejuje njegovo uporabo na registrirana zdravila. Je namreč močan zaviralec osrednjega živčevja, kar povzroči umirjenost in prinese spanec. Baldrijan pa ima tudi precej strupenih učinkov, zato z njim ni heca!

Ravno, ko sva z udobnega makedama zavila na strmejšo pot, sva srečala to zajedalsko rastlino. Navadni lusnec iz družine črnobinovk zajeda na raznih grmih in drevesih, višje v hribih pa tudi na smreki.

Že kmalu pa sva prišla do Pustega Rovta in pastirske koče. In sončku pomahala v slovo...

Tam na pašniku so se v objemu stiskali lapuh, podlesna vetrnica in beli žafran. Pravi prizor zgodnje pomladi!

In seveda spomladanski svišč. Še Lovro se je raznežil, tako da sva kar malo posedela med temi čudovitimi cveticami in lanskimi kravjimi dreki, ki so na srečo že izgubili vonj.

Ko sva zapustla Pusti Rovt, naju je makedamska cesta kmalu pripeljala do sedla Suha. In prvič sva pokukala preko meje k sosedom.

Čakal naju je le še strm vzpon na vrh Male Golice, ko so se že začeli zbirati temni oblaki...

A midva se nisva dala motiti. V travi na slemenu sva odkrila še dva gorska znanilca pomladi. Med suhimi ostanki lanske trave je svoje cvetove ponosno dvigal visoki jeglič.

In zbudil se je tudi že spomladanski kosmatinec. Glej ga, kako je kosmat!

Tik pod vrhom se nama je odprl čudovit razgled na Golico in Kočo na golici...

Na vrhu naju je prav pošteno napadlo babje pšeno! Seveda je pri sosedih med tem sijalo zlato sonce...

In tako sva se hitro pobrala nazaj v dolino, slikat tista polja narcis.