Sveta Ana, balkon Ljubljanskega barja

Še med prazniki smo ujeli redke sončne žarke in Ljubljano pogledali bolj od daleč - s Svete Ane. Ta izlet je otročje lahek, med potjo pa smo se prav dobro zabavali z opazovajem gozdnih novic.

---

Skoraj smo že na cilju! Ta vzpon z lahkoto zmorejo tudi otroške nogice, ki so ravno praznovale 5. rojstni dan. (Ja, naša punca je ogromna...) Kaj pa smo na poti do tja zanimivega videli? Vsesorte!

Ko se druge zeli še valjajo po tleh, obnemogle zaradi nedavnega snega, pa cvetovi mnogocvetnega salomonovega pečata že bingljajo v vetru. Ta rastlina ima zanimivo zgodbo o imenu. Pod zemljo je korenika, ki prezimi in vsako leto požene en sam poganjek. Vsak poganjek pa na koreniki pusti znamenje, ki spominja na pečat. Sicer pa gre za sorodnika šmarnice in velja za strupenega.

Na poti smo srečali še enega strupenega lepotca, in sicer puhastolistno kosteničevje. Kasneje v sezoni razvije lepe rdeče jagode, ki pa so za otroke celo smrtno strupene. Poleg strupenosti pa ima ta rod, kamor spada tudi kovačnik, še eno zaminivost. Zlahka ga prepoznamo po cvetovih v parih. Po dva in dva cvetova imata zraslo plodnico, zato sedita na istem peclju.

Ker smo postali že malo lačni, smo se ozrli po užitnejših rastlinah. In kdor išče, ta najde! Našli smo brstično konopnico. Nezmotljivo je prepoznavna po skoraj črnih brstičih ob vsakem listu. Ti brstiči so kar dobri, okus imajo po zelju. Vsaj zgornji. Spodnji pa... prav zabavno je gledati pljuvajočega otroka. No, naj se nauči, da mama pravzaprav dobro kuha!

Ko že govorimo o lakoti - tu je ena. In sicer dišeča lakota. Nekateri prisegajo, da je užitna in ljudska medicina jo celo priporoča kot zdravilno. A jaz nisem našla nobenega prepričljivega vira, ki bi to potrjeval, zato je ne dajem v usta. Če pa veš kaj o tem, mi lepo prosim sporoči na lenki.rozman@gmail.com.

Tik pod vrhom pa MMM, slastne jagode. Samo še malo bo za počakat! Liste pa že lahko nabereš, prav slastni so kot listnata zelenjava ali kot čaj. Poskusi!

Na vrhu nas je pričakal meglen in oblačen razgled. Vseeno sva ponosno razkazala mali glavici od kod prihaja Ljubljanica in kam teče. In kje smo doma. Pa tudi severno goro (Alpe) smo slutili nekje v daljavi. En dan jo bomo mahnili tja poiskat Elso.

Osatnik je eden najbolj razširjenih metuljev. To pa zato, ker se seli. Po nekaterih podatkih se seli iz Afrike na Arktiko in nazaj. Za cel krog je potrebnih kar šest generacij, torej se praprapr...pra vnuki vrnejo na teritorij svojih prapra..pra staršev. No po drugih podatkih pa se ta vrsta seli kar tako malo, po vetru in vremenu in niti ne vsako leto. Vsekakor zanimiv metulj in spet hvala Romanu Luštriku za določitev.

Malo pa nas je tudi sonček pozdravil. Ravno pravočasno za trofejni samosprožilec!

Pozdrav s Svete Ane!